Intervju s Pjerom Žalico

za isolacinema.org piše Oana Stupariu
foto © Jože Rehberger Ogrin

Vaši filmi predstavljajo nekakšen rentgenski pogled na regijo, iz katere prihajate. Kako se od prikazanih problemov odtrgate in nanje pogledate od daleč?
Zame kot filmarja je poglavitna motivacija interes za mikrokirurgijo človeške duše. Ta je tarča mojega pogleda. Bolj kot dejanja me zanimajo ljudje in prepričan sem, da je vsako dejanje zgolj posledica odnosov med ljudmi. Pripovedujem pač zgodbe o ljudeh, ki živijo v moji deželi. Če bi hotel posneti film v drugem okolju, bi to storil le, če bi me na nanj vezala kakšna posebna ideja ali odnos.

Skozi vaše filme se pretaka in je očitna enotna vizija. Kako jo dosegate?
Pri vseh svojih filmih delam z istim direktorjem fotografije. Zadnji film je bil problematičen, ker smo delali na zelo majhnem prizorišču. Pravzaprav se celotna zgodba odvija v dveh ali treh sobah. Ker smo bili s prostorom tako na tesnem, sem kamero lahko premikal samo toliko, da sem ustvaril občutek prostora oziroma vzdušja v tem resnično majhnem prostoru. Snemali smo v glavnem notri in notranje gibalo filma so notranji vzgibi filmskih likov. S premiki kamere sem želel le podčrtati njihova stanja, pritegniti gledalca in ga prisiliti k uvidu, kaj se pred njim zares dogaja. Prvič sem tak tip premikov kamere opazil v filmu Seks, laži in videotrakovi, ki je na nek način podoben mojemu filmu. Tudi tam je šlo za neke vrste mikrokirurgijo srca in duš peščice ljudi in odnosov med njimi. Postalo mi je jasno, zakaj je film napravljen na tak način. Odgovorov nikoli ne iščemo v tehničnih rešitvah vizualnih problemov, temveč v delu z igralci. Če se z njimi nekaj dogaja, organsko pač spremljaš njihova dejanja, in kadar sedijo, lahko začutiš energije, ki se pretakajo med njimi. Sledenje tem energijam, to je moj način premikanja kamere.

Nekatere izmed igralcev v filmu Pri stricu Idrizu smo lahko videli že v vašem celovečernem prvencu Gori.
Res je. Ne uporabljam nobenih agentov ali posrednikov, saj osebno poznam vse bosanske igralce in mislim, da so zelo dobri, jih pa ni veliko. Druga stvar je ta, da rad delam z ljudmi, ki jim zaupam in s katerimi sem imel dobre izkušnje v preteklosti. Naj poenostavim: rad delam s prijatelji. Vloge jim seveda dajem zgolj na podlagi likov, ki naj bi jih igrali.In ko med snemanjem spoznam veliko novih ljudi, vedno upam, da bodo z menoj delali tudi pri naslednjem projektu. Mislim, da je pomembno, da ima režiser ‘svojo’ ekipo. Še bolj pomembno je to, da delam z istim producentom in produkcijsko hišo, ki za režiserja predstavlja pravi dom.

Se vam zdi, da vpletenost režiserja v proces nastajanja scenarija lahko kasneje pomaga pri boljši presoji med snemanjem?
Seveda. Tokrat nisem napisal svojega scenarija. Vendar vsak režiser v sodelovanju s scenaristom sam oblikuje končno verzijo scenarija. Med snemanjem se nato scenarij napiše nanovo in nato še enkrat med montiranjem. Režiser je tako – k sreči ali na žalost – tisti, ki je v končni fazi v vsakem primeru najbolj odgovoren za scenarij.