drupal

pogovarjal se je Denis Valič
foto © Jože Rehberger Ogrin

Omenila ste, da sta s sodelavcem Willijem Behnischem pričela pisati scenarij za film Usoda vulkana izhajajoč iz podobe moškega v ognju. Gre za kakšno konkretno ali povsem abstraktno podobo?

Konkretno, za podobo iz filma Nostalgija Andreja Tarkovskega. Tam se moški polije z bencinom in zažge. Zdelo se nama je, da ta podoba povzema oziroma sintetizira občutje, ki sva ga imela o Argentini. Toda nazadnje to sploh ni bilo pomembno, saj sem med samim snemanjem zavrgla večino prvotno napisanega scenarija.

Kaj pa sam prolog, v katerem se pojavite sama in gledalca šokirate z neverjetno iskreno in neposredno izpovedjo – v kakšnem razmerju je pravzaprav s preostalim filmom?

Ko sem bila otrok, podobnih let kot dekle v filmu, sem preživljala težko osebno krizo. To so bila leta najhujše vojaške diktature. Hotela sem poudariti, da je to moja izkušnja in dekle iz filma sem pravzaprav jaz. Pripovedovati sem si želela preprosto o njenem odnosu do sveta in do oseb, s katerimi je prihajala v stik, o bolečini, bolečini, ki jo je občutila, ko je s svojimi očmi gledala na obkrožajoči jo svet.

Pobiralec kegljev, vaš drugi film, je zastavljen izrazito minimalistično. Ste se za tak pristop odločili že ob pripravi scenarija ali pa so vas v to prisilili oteženi produkcijski pogoji?

Ta odločitev je sledila razvoju zamisli. V prvi vrsti sem namreč hotela spregovoriti o luči, ki jo vsakdo nosi v sebi. Adrian, glavni lik filma, je ena tistih oseb, katerega osebnost širi luč. Adrian je poslušalec, tisti, ki ljudem nudi tolažbo. Da bi poudarila to njegovo plat, sem se odločila, da ga postavim v prostore, ki so izrazito temačni. A obstajajo tudi drugi razlogi, da sem izbrala dvorano za bowling. Eden izmed teh je tudi dejstvo, da se mi je v otroštvu neverjetno vtisnil v spomin moški, ki je delal v eni takih dvoran. Prav tako pa sem se že prej odločila, da bom poskušala na nek način dokumentirati, se posvetiti poklicom, ki izginjajo – pobiranju kegljev oziroma brušenju nožev, kar je Danilovo delo v Usodi vulkana.

Vam je kot avtorju bližja forma dokumentarca ali pa raje snemate igrana dela?

Čeprav sta tako Usoda vulkana kot tudi Pobiralec kegljev uradno igrana filma, pa ju jaz nimam za taka. Menim, da sta mešanica enega in drugega principa. Skoraj vedno namreč delam z neprofesionalnimi igralci in njim, njihovi resnični osebnosti, poskušam kolikor je le možno prilagoditi lik.