User login |
Iz dežele tišine, poetični prvenec Samana Salurjaza isolacinema.org piše Oana Stupariu
Salman Salur je – navzlic svoji mladosti – izkušen glas (iz podeželja se je preselil v mesto, medicinsko fakulteto zamenjal za umetniško), ki mu velja prisluhniti. Ideja »postajanja« in »razvijanja« je obenem podlaga za tri zgodbe, ki so navdahnile njegov celovečerni prvenec. Sam pravi, da mu je vzelo kar nekaj časa, preden je uspel združiti zgodbo o dečkih, ki se zadevajo z lepilom v predmestju Teherana; zgodbo o kamelah, zasvojenih z drogami, ki prevažajo droge čez puščavo; in zgodbo o moškem, ki potuje prek puščave v iskanju primernega mesta za samomor. Salur nam ne ponuja interpretativnega ključa; namesto tega želi v vsakem gledalcu vzbuditi osebna občutenja predočenih dogodkov. Svoj umetniški kredo pojasnjuje takole: »Vsakdo se mora v življenju razvijati – to ni omejeno samo name in na moje filmske like. In film igra vlogo posrednika, ki ljudem pojasnjuje, da obstajajo različni pogledi na svet.« Na vprašanje, kakšno vlogo je v njegovem zorenju odigrala filmska šola, Salur odgovarja: »Mnenja sem, da je obrazec snemanja zaresnih filmov podoben v vseh kotičkih sveta: pobegniti iz šole, poiskati prijatelje, ki lahko posodijo denar, in začeti snemati. V povezavi s filmi rad govorim o idejah. Če imaš dobro idejo, boš lahko posnel film.«. Prisotnost Salmana Salurja v Izoli ni naključje: mladi iranski režiser verjame, da pravo občinstvo danes najdeš če še na filmskih festivalih. Med ljudmi, ki imajo radi film. Iz dežele tišine je namreč film, ki si je s težavo utiral pot do lokalne, iranske publike, pri čemer je svojo vlogo kakopak odigrala tudi toga iranska oblast. Podobne težave je imel film pri samem nastajanju in potovanju v svet, zato moramo njegovo prisotnost v Izoli razumeti kot pravi dogodek za vse filmske zanesenjake iz vsega sveta. |
Če sta Vlada in Televizija zamudili svojo priložnost popraviti naš iztirjeni svet, potem je Sedma umetnost morda še edina, ki nam tukaj lahko pomaga. Iranski režiser