User login |
Koga gleda otrok, ko zre v kamero?piše Sabina Đogić
V programu sta dva filma starejšega datuma, v katera sem se že leta nazaj preprosto zaljubila. Tako kot se lahko zaljubiš v zgodnje (kratke) Truffautove filme, pri tem pa ne veš, ali si se zaljubil v filmske like ali v film sam. Filmski šarm, humor, inteligentnost in prebrisanost so nekako prilepljeni na akterje in zavedaš se, da kljub vsemu ne gre le za njih, da gre tudi za film, ki je slogovno tako »smooth«, da je genialen v svoji preprostosti. Ideja za to temo morda izhaja prav od tod, iz Les Mistons. Tisti, ki nikoli niso režirali otrok, ne vedo, kako zahtevna znajo biti ta bitja, in kako težko uspeš iz njih izvleči tisto, kar potrebuješ za film. Če med igralci iščeš osebo, ki jo nato v filmu kot režiser podrediš podobi, moraš pri otrocih iskati osebo, ki ta podoba preprosto že je. S tem so me seznanjali mnogi in me prepričali do te mere, da boste v programu kratkih filmov lahko videli kar štiri filme, v katerih so otroci v glavnih (celo večinskih) vlogah. To so otroci, na eni strani polni šarma, humorja, inteligentnosti in prebrisanosti (otrok Francoisa Truffauta) na drugi pa polni strahu, jeze, maščevanja in žalosti (otrok Kena Loacha). Skoraj vsi filmi so prvenci režiserjev, ki so se že na samem začetku spoprijeli z zelo odgovornimi in simptomatičnimi temami: od otrok brez staršev do otroškega boja za preživetje. Kot posledica krhkosti družbe pa so se v njej znašli celo bolje kot njihovi starši. Vsaj za eno četrtino prikazanih filmov vem, da gre za avtobiografske zgodbe, ki so svoj konec najverjetneje izživele šele na platnu. To jim zavidam, tako kot na platnu zavidam otrokom vsako solzo, vsak strah, vsako željo, vsako upanje, kajti ko jih gledam, vse to zopet čutim. To so otroci Burkine, Rusije, Venezuele in Brazilije, in zazdi se mi, da sem jih včeraj še videla v tivolskem parku, vendar se motim. Tisti so se tam igrali. |
Ob namigu, naj pripravim program kratkih filmov, so se mi v glavi začele plesti velike ideje in želje, ki pa jih je bilo nemogoče potisniti v en sam, uro in pol dolg program. To naj bi bil program najboljših filmov, ki sem jih videla, bodisi le lani ali pa kadarkoli, iz ene države ali ene celine, od enega samega režiserja ali cele generacije, kot produkt skupnega ideološkega vala ali manifesta, tistih, ki jih povezuje ena ideja, slog, igralec ali katerikoli drugi element. Med številnimi možnostmi in priložnostmi sem se odločila za temo, ki bi jo lahko poimenovali »relacija med otroki in družbo«.