drupal

Prvi festival Kino Otok je med drugimi lani gostil tudi tajskega režiserja Apichatponga Weerasethakula. V Izolo je pripotoval naravnost iz Cannesa, kjer je za Tropsko bolezen prejel nagrado žirije. V minulem letu je Apichatpong, za prijatelje Joe, obiskal vse pomembne filmske festivale po svetu, z retrospektivo igranih in dokumentarnih filmov gostoval po Ameriki in Franciji, predaval je v Rotterdamu in medtem pobral še nekaj nagrad.

Letos na filmski Otok neposredno iz Cannesa prihajajo kar trije avtorji, vsi iz Latinske Amerike, ki ji bo letošnji festival namenil posebno pozornost. Z velikim veseljem napovedujemo prvake argentinskega in latinsko-ameriškega novega vala, ki bodo svoj ustvarjalni polet delili z nami v Izoli.

Prihajajoča trojica sodi med najvidnejša imena mladega avtorskega filma v svetu danes:

Pablo Trapero je prvo ime novega argentinskega vala. Njegov prvenec Svet žerjavov (Mundo Grua, 1999), odkritje beneškega festivala, je zahodu pokazal, da se je na drugi strani oceana začela prava filmska revolucija. Stari znanec iz Liffa, kjer so prikazali tudi njegov drugi igrani film El Bonaerense (2002), se bo v Izoli predstavil z Družino na kolesih (Familia rodante, 2004), road movijem o družini iz Buenos Airesa, ki jo mali kombi pelje na poroko k sorodnikom iz severa države. Pot je dolga in ne vedno mirna.

Lisandro Alonso je pred štirimi leti s svojim radikalnim prvencem Svoboda (La Libertad, 2001, gledali smo ga na Liffu) dodobra vznemiril cinefile, dunajski Filmmuseum ga je uvrstil med sto ključnih del filmske zgodovine, tokrat pa se bo predstavil s filmom Mrtvi (Los Muertos, 2004), zmagovalcem torinskega festivala. Tudi Mrtvi doživljajo buren sprejem: nekateri v filmu vidijo portret serijskega morilca, drugi preizpraševanje vesti, spomina in sledi, ki jo na človeku pušča čas. Lisandro medtem že pripravlja nov projekt.

Josue Mendez ( foto (c) J. Rehberger Ogrin) prihaja iz Peruja, njegov prvenec Santiagovi dnevi (Dias de Santiago, 2004) je bil premierno prikazan v Rotterdamu, med popotovanjem po svetovnih festivalih je doslej nabral že več kot petnajst nagrad. Pred objektiv postavlja mladega Santiaga, ki se po šestih letih vojskovanja na ekvadorški meji vrne v rodno Limo. A življenje na svobodi je precej drugačno od tistega, ki so ga slikala dolgoletna pričakovanja in obljube oblastnikov. Josue je zadnjo polovico leta kot štipendist cannskega festivala preživel v Parizu.