drupal

NAGUIB MAHFOUZ: Pot med palačama, Zbirka extra

“Dokler Naguib Mahfouz ni leta dobil 1988 Nobelove nagrade, so ga zunaj arabskega sveta poznali samo študenti arabskih in bližnjevzhodnih študijev, zvečine kot pisca slikovitih zgodb iz življenja kairskega nižjega srednjega razreda. Leta 1980 sem si prizadeval zbuditi zanimanje newyorškega založnika, ki je hotel tiskati knjige ‘tretjega sveta’, da bi izdal več del tega velikega pisatelja, in sicer v dobrem prevodu; po kratkem premisleku je moj predlog zavrnil. Ko sem se pozanimal zakaj, mi je rekel (ironije ni bilo opaziti), da je arabščina kontroverzen jezik."
Prvi arabsko pišoči pisatelj z Nobelovo nagrado je odraščal je v starodavni kairski četrti Gamalija, kar je močno zaznamovalo predvsem njegovo realistično/naturalistično obdobje, v katero sodijo tudi romani Kairske trilogije (Pot med palačama – Bejn el Kasrejn, 1956, Palača poželenja – Kasr el-Šauk in Cukrarska – El-Sokarija, 1957), ki so mu prinesli sloves “portretista tradicionalnega mestnega življenja”. Liki, ki jih srečamo v romanih tega obdobja, so postali bralcem – in gledalcem, saj so bili po večini njegovih romanov posneti filmi – tako domači, da so njihova imena postala pridevki za vsakdanjo rabo.
“Če me bo želja po pisanju kdaj minila,” je ta veliki pisatelj izjavil v intervjuju pred nekaj leti, “bi rad, da bi bil to moj zadnji dan.”

NENAD VELIČKOVIĆ: Sahib, Zbirka kaif

Veličkovićev roman Sahib – impresije iz depresije piše mlad Anglež, ki mu v naporni mednarodni službi pomaga šofer Sakib, po poklicu sicer profesor, ki je hkrati prevajalec, služabnik, oskrbovalec, nakupovalec, tolažnik, ki mu ob nedeljah zjutraj postreže z vročimi prestami, ki mu prinese malico v službo, kadar dežuje ali kadar se mu ne ljubi iti ven, ki ga vozi na posebne juhe, ko ima mačka, ki mu kuha čaje, ko je bolan. Sakib je za Angleža kot rokavica, s katero se dotika tega potencialno kužnega dela sveta. Dokler se lokalec Sakib do delodajalca vede, kot se spodobi, da se služabnik vede do gospodarja (sahiba), je vse v redu. Če si drzne povedati svoje mnenje, podkrepljeno z dejstvi, z očitnim, mu da Anglež hitro vedeti, kje je njegovo mesto.

Veličkoviću se je s tem metonimijskim postopkom posrečilo naslikati skoraj mimetično podobo povojne Bosne in Hercegovine, države, v kateri je služba v mednarodni misiji pravi zadetek, saj so restavracije odlične, avtomobilske bombe in samomorilski teroristi so velika redkost, ni malarije, aidsa, ebole, vsi govorijo angleško, resda slabo, ampak če se potrudiš, jih lahko razumeš, na morje, ki je toplo in brez morskih psov, prideš v treh urah, plača pa – kot da nič od tega ne bi bilo res. Anglež ima rad svoj džip, ker so na njem črne tablice in zato vsi vedo, kdo je. In vse si lahko dovoli. Veličković resnično lahko ironično sklene: »Nikjer ni tako lepo biti tujec kakor v Bosni.«