drupal

za isolacinema.org piše Vasja Bibič
foto (c) Crossing Europe

Ob razglasitvi glavne nagrade na drugem mednarodnem festivalu Crossing Europe Linzu ni manjkalo začudenih in osuplih pogledov številnih gostov in novinarjev, glede na število obiskovalcev, ki je zapustilo dvorano še pred koncem (prvonagrajenega) filma, pa je odločitev žirije verjetno podobno dvoumno odmevala tudi med publiko. Toda dejstvo, da je prejel nagrado višini 10.000 Eurov film DEMI-TARIF, ni bila kakšna običajna žirijska spletka pod vplivom šefov festivala, producentov ali publike.

Žirija je z odločitvijo za najbolj radikalen in širšo publiko težko gledljiv film tekmovalnega programa podčrtala pogumen koncept linškega festivala, enega redkih »manjših« festivalov, ki ve kaj hoče že po svoji drugi izvedbi. CROSSING EUROPE namreč predstavlja skrbno izbrano selekcijo filmov (predvsem mlajših avtorjev) , ki filmski izraz pojmuje inovativno in širijo polje filmskega jezika hkrati pa se brezkompromisno lotevajo socialno političnega konteksta, iz katerega izhajajo.

63 minutni DEMI-TARIF, celovečerni prvenec francoske igralke (med drugim A TOUT DA SUITE, Benoit Jacquot) Isild Le Besco bi lahko bil »film o zavrženih in pozabljenih otrocih«: prikazuje tri otroke med sedmim in devetim letom starosti, ki živijo v velemestu (Pariz) popolnoma sami in brez podpore ne le staršev temveč tudi preostalega sveta. Najpogosteje se tak nastavek zgodbe izrodi v globokoumno in psihologizirano dramo o
za »nedolžne« otroke pogubnih posledicah pomanjkljive vzgoje staršev in nezadostne skrbi širše družbe.

Toda v DEMI-TARIF so tako starši kot družba popolnoma odsotni, »izgubljeni« otroci nočejo zavetja, nočejo, da bi kdorkoli izvedel, da živijo sami in jim odvzel to svobodo. Odrasli so le del pravcatega teatra otroškega prikrivanja in skrivanja, njihove igre s popolno samostojnostjo in svobodo. Za potrebe tega teatra redno hodijo celo v šolo, ko pa jih kdo povpraša po starših, hladnokrvno odgovorijo da jih trenutno ni doma. Toda ta igra svobode je kruta: v trgovini morajo krasti hrano, na podzemno se morajo švercati, beračenje je njihova služba, v kino pa hodijo zato, ker doma nimajo kurjave.

Ti otroci, Kolia, Lila in Cindy razumejo svoje življenje kot veliko skrivalnico, v kateri lahko ostanejo svobodni le v svoji mali vojni proti svetu, imenovanem »realnost za pol cene«.

Čeprav je bila film posnet po vnaprej napisanem scenariju (triindvajsetlenta Isild le Besco ga je napisala pri šestnajstih), se zdi, kot da so se ustvarjalci filma poplnoma prepustili otroškemu gibanju in akciji. Nemara so imeli tudi nekaj sreče, da vseh sedem let nihče od producentov ne glede na pomemben igralski status Le Bescove v Franciji ni hotel sprejeti projekta. Kot njeni otroci je Le Bescova vzela usodo v svoje roke. Film je posnela praktično doma, starejši brat je tekal s kamero, mlajši je igral, mama pa je bila producentka. Le Bescova je film sama tudi zmontirala.
Pravzaprav je DEMI-TARIF četrti otrok lastnega filma: ekstatična kamera, ki multiplicira neulovljivost otrok, nesimetrični montažni rezi, hrupni zvoki, ki se izmenjujejo s tišino, cinična a tudi melanholična off pripoved protagonistov pomešana s smehom in jokom, skratka vsa uporabljena filmska sredstva nenehno komunicirajo z glavnimi protagonisti in njihovo akcijo, begom, stresom, trenutkom umiritve. Rezultat je film, ki podira dosedanje meje filmskih izrazov z redko videno, skoraj fizično, materialno prezenco in močjo, ki je hkrati več kot življenje in več kot film, kakršnega smo vajeni.

Za še večji učinek materialnosti, »svežine in hkratne nujnosti« svojega filma pa je Le Bescova poskrbela še za edinstven »director's cut«: ker po prvi projekciji in pogovoru z občinstvom v Linzu ni bila več zadovoljna z začetkom in koncem filma, je velela operatorju le-ta kar odrezati. Ker sem videl to drugo verzijo, niti ne vem kakšen je bil začetek in konec filma, pa tudi najavne in odjavne špice ni bilo več.

Naj zaključim to poročilo iz Linza z besedami Chrisa Markerja;«Ko smo prvič gledali DO ZADNJEGA DIHA, je bilo sporočilo približno takšno:'Karkoli je to, kar smo pravkar gledali, tega še nikoli nismo videli na filmskem platnu'. Od takrat sem občudoval veliko čudovitih inovativnih filmov, toda nikoli več nisem imel tako fizičnega občutka svežine in hkratne nujnosti, vse do DEMI-TARIF«.