drupal

za isolacinema.org piše Vasja Bibič
foto (c) Crossing Europe

Linški Crossing Europe, ki je konec aprila doživel svojo drugo izvedbo, je “geografsko” križišče evropske filmske produkcije, tiste iz uradne (EU) in povsem enakovredno tudi neuradne Evrope ( Balkan, Kazahstan, Romunija, Rusija…). Njegov glavni cilj je odkrivanje na drugih festivalih spregledanih mladih režiserjev in zgodb, v katerih nastopajo mladi kot “nevidni nasprotniki kapitala”.
Ob tem je pomembno, da je tako v tekmovalnem kot v številnih drugih programih prevladovala filmska inovacija, torej filmi, ki prehajajo in širijo meje filmskega izraza.

Zato ni presenetilo, da večina prikazanih filmov niso mainstreamovske apologije “globalne multikurnosti”: prevladovale so bolj radikalne, kritične in hkrati intimne podobe različnih pokrajin in stopenj divjine današnje stopnje razvoja kapitalistične družbe.

Za zelo skrben izbor inovativnih filmov je poskrbela Christine Dollhoffer, pri pogumni programski podobi je bilo moč izslediti tudi nevidno roko koordinatorja festivala Jureta Medena, za 10.000 gledalcev (22% več kot lani) in zelo sproščeno vzdušje pa je s svojimi štirimi art dvoranami, (ki jih letno v mestu s 190.000 prebivalci obišče 120.000 (!) ljubiteljev filma) poskrbel festivalski direktor Wolfgang Steininger.

Razposajenost liniškega festivala najbolje ponazarja prvonagrajeni film ZA POL CENE (DEMI-TARIFF) 22 letne francoske režiserke, Isild Le Besco. (Več o filmu v recenziji). V sekciji “Working Worlds” (kako ufilmati kapital) je vsekakor izstopal eksperimentalni dokumentarec ALI JE WOLF VON AMERONGEN NAMERNO POVZROČIL STEČAJ (HAT WOLF VON AMERONGEN KONKURSDELIKTE BEGANGEN) Gerharda Benna Friedla. Film, posnet po njegovi knjigi, razkrije nepredstavljivo verigo poslovnih in političnih škandalov iz nemške zgodovine zadnjih sto let.

Če je Friedl pokazal, kako se v “objektivnem posnetku” dejanskosti pravzaprav manifestirajo različne kapitalske vijuge, pa nas je Didier Nion s SEDEMNAJST LET (DIX-SEPT ANS) spomnil na etično moč dokumentarnega filma. Tri leta je s kamero spremljal “resnično življenje” Jean-Benoita, toda ne pasivno, temveč je s samim filmom (režiser je z glavnim protagonistom v offu nenehnem v kritičnem dialogu ) sooblikoval nove eksistenčne kvalitete sedemnajstletnika. Med eksperimentalne dokumentarce kot eno izmed številnih rdeči niti festivala lahko uvrstimo tudi precej filmov iz (prve skupne) retrospektive para Maja Weiss & Petra Braatz, ki bi jo bilo nujno videti tudi v Sloveniji.

Posebne omembe med dokumentarci sta vredna še češka nočna a zabavna mora na temo potrošništva ČEŠKE SANJE(ČESKY SEN) in 7.ČLEN-NAŠA PRAVICA (ARTIKEL 7-UNSER RECHT), film o demonstracijah slovenske manjšine v sedemdesetih letih (v primerjavi z današnjo, Haiderjevo situacijo v filmu).

Bolj zabavno toda nič manj neznosno ni stanje stvari današnjega kapitalizma prikazal Robert Thalheim v nemški komediji NETTO, (o tem, kdo je v resnici ogorožen in oropan varnosti po 11.septemberu), iz uradne Evrope pa omenimo še angleški KUGA (THE PLAGUE) Grega Halla. Film radikalno a precizno (stal je 5.000 funtov)predstavlja popoln kaos suburbane mladine, Mike Leigh pa ga je označil kot “resen, smešen, realen, nadrealen in popolnoma anarhističen”.

Neuradna Evropa se je paradoksno držala bolj žanrskih prijemov. Trojica mladih režiserjev iz bivše Jugoslavije vsak na svoj način prekinjajo s tezno obsedenostjo tamkajšnje filmske produkcije z vojnami na Balkanu. Vsi trije se dogajajo po vojni, le-ta pa je kot travmatični spomin sredi novih okoliščin jedro zgodbe. Bosanska komična in komorna miniatura PRI STRICU IDRIZU (KOD AMIDŽE IDRIZA Pjera Žalice (glej letošnji KINO OTOK) je nedvomno najbolj emocionalen (in najboljši), srbski POVRATNIK Jovana Arsenića sledeč pravilom Dogme najbolj psihotravmatičen, hrvaška komedija OPROSTI ZA KUNG FU Ognjena Sviličića pa je do “posledic vojne” še najbolj distanciran, saj tudi po njej v hvraški Liki še veljajo zakoni iz petnajstega stoletja:če je hči noseča, moža pa ni, ji ženina določijo starši.

Naj tole poročilce zaključimo s skrajnim Vzhodom, kjer življenje ni vredno le “pol cene” temveč nič:aziatsko počasnim kazahstanskim boksarskim westernom SHIZA Guka Omareve in fresko Putinove Rusije 4 Ilye Khrzhanovksega, enemu redkih, ki je izpričeval višji produkcijski proračun (a bil hkrati doma cenzuriran) in ki bi ga lahko označili za agrarni futuristični triler (z nepozabno sekvenco žurke pijanih Babic).