drupal

Odšel je naš ljubi prijatelj, podpornik in pobudnik ideje o Kino Otoku, Silvan Furlan.

Silvan Furlan – življenjska pot

22. aprila 2005 ob 16.45 je nehalo biti filmsko srce Silvana Furlana, osrednje osebnosti slovenskega filma v zadnjih tridesetih letih. Njegova ljubezen je zajemala vse razsežnosti filmske umetnosti in kulture, od ustvarjanja, refleksije, propedevtike in promocije do shranjevanja. Silvan Furlan je bil tudi osrednja osebnost snovanja kulturne politike na področju filma vse od osamosvojitve Slovenije do včerajšnje prezgodnje smrti.

Dolgoletni direktor Slovenske kinoteke, publicist, avtor številnih filmskih študij in knjižnih objav ima velike zasluge za obujanje in ohranjanje filmskega zgodovinskega spomina. Več kot tri desetletja se je aktivno ukvarjal s svetovno in domačo kinematografijo.

Silvan Furlan se je rodil 4. septembra leta 1953 v Postojni. Osnovno šolo je obiskoval na Brjah in v Solkanu, gimnazijo pa v Novi Gorici. Univerzitetni študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine, specializacijo iz filmske teorije in zgodovine pa je opravil pri Katoliški univerzi v Milanu (Università Cattolica del Sacro Cuore).

Že v zgodnjih osemdesetih letih (1982–1990) je postal glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, ki je s številnimi akcijami in dejavnostmi spodbujala razmišljanje o vlogi filma v sodobni umetnosti. Pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju je ustanovil zbirko Slovenski film, v kateri so bila objavljena nekatera temeljna dela o domačem filmu. Domislil in vodil je Jesensko filmsko šolo, mednarodni kolokvij za teorijo in zgodovino filma. Bil je tudi soustanovitelj Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala.

Za Slovenijo oziroma Ljubljano je bilo leto 1996 še posebej pomembno. Dobili smo svojo Kinoteko, ki je postala najmlajša tovrstna institucija na svetu. Njen direktor, Silvan Furlan, je moral začeti tako rekoč iz nič, saj so vsi filmi, ki smo jih nekoč gledali v Ljubljani, ostali v nekdaj "matičnem" Beogradu. Z različnimi akcijami in pridobivanjem tudi zunajproračunskih sredstev je začel ustvarjati nov kinotečni filmski arhiv. Skrbel je za popularizacijo delovanja Kinoteke, ustanovil časopis Kinotečnik, prizadeval si je za ureditev statusnih in prostorskih vprašanj matične hiše ter organiziral številne retrospektive, tematske sklope in druge projekcije, ki so vračale gledalce v ta posvečeni prostor filma. Slovensko kinoteko je včlanil v FIAF (mednarodno združenje kinotek in filmskih arhivov) ter slovenski film uvrstil na številna mednarodna srečanja (retrospektive v Gradcu, Montpellieru, Parizu ...).

Na ustvarjalnem področju, ki ga je spričo vsestranskega udejstvovanja v filmski kulturi vselej prelagal na jutri, se je uspel uveljaviti kot scenarist, dramaturg in sodelavec pri scenarijih številnih slovenskih filmov: dokumentarni film o Avgustu Černigoju (Franci Slak), filmski portret Boštjana Hladnika Enfant terrible (Damjan Kozole), Babica gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar), Rojstvo naroda (Franci Slak), Ko zaprem oči (Franci Slak), Neme podobe slovenskega filma (Damjan Kozole), Ekspres, ekspres (Igor Šterk), Stereotip (Damjan Kozole) ... Leta 1998 je posnel svoj prvenec Deklica s frnikulami, igrano-dokumentarni film o Iti Rini, ki bo, žal, ostal tudi njegov edini.
V različnih fazah nastajanja filmov je pomagal domala vsem ustvarjalcem srednje in mlajše generacije, ki so v njem našli zaupnega sogovornika in požrtvovalnega sodelavca oziroma prijatelja.

Prav Silvanu Furlanu gredo temeljne zasluge za vzpostavitev art kino mreže v Sloveniji, predvsem pa za rojstvo prvega umetniškega kinematografa in filmskega središča: Kinodvora.

Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, v rojstni hiši Ite Rine, ki ga je idejno vodil že nekaj let, naj bi postal pomemben stični center in arhiv zgodovinskega spomina.

To so le nekateri "postanki" v bogati filmski biografiji Silvana Furlana. Včeraj je prišlo do težko razumljivega konca. Sredi koraka so ustavljeni številni smeli načrti neutrudnega borca za domovinsko pravico filma na Slovenskem, med katerimi so na prvem mestu prizadevanja za vključitev filmske umetnosti v vse stopnje slovenskega izobraževalnega sistema.

Za svoje delo je Silvan Furlan prejel številna priznanja: leta 1981 zlato ptico za publicistično in muzealsko dejavnost na področju filma, 1989 Župančičevo nagrado za uredniško in soavtorsko delo pri zborniku V kraljestvu filma, 1995 zlato ptico za filmsko področje, ki jo je prejela ekipa Slovenske kinoteke v ustanavljanju, ter nekaj Badjurovih priznanj Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev za publicistično in uredniško delo. Silvan Furlan je tudi dobitnik nagrade glavnega mesta Ljubljana za leto 2005, ki pa mu bo, žal, podeljena posthumno.

Na začetku junija bomo praznovali stoletnico slovenskega filma, v Ljubljani pa bomo sočasno gostili tudi kongres organizacije FIAF; za oboje je gre zasluga Silvanu Furlanu. Kljub temu da je pripravam na kongres posvetil ogromno svojega časa, tega svojevrstnega kronanja svojega mednarodnega filmskega delovanja ne bo mogel doživeti. Slavnostna akademija ob stoletnici slovenskega filma in kongres združenja FIAF bosta namesto Silvanovega slavja potekala v globokem spominu nanj.

Nadaljevati Silvanovo delo je praktično nemogoča naloga in obenem moralna zaveza vseh tistih, ki so z njim ustvarjali svetla poglavja slovenskega filma. Z njegovim nenadnim odhodom bo vsekakor zazijala velika vrzel na vseh področjih slovenskega filma, v domala vsakem slovenskem filmskem srcu pa te dni odmevajo nerazumljive besede: našega Silvana ni več.

Ljubljana, 23. april 2005