drupal

za isolacinema.org piše Igor Prassel
fotografije (c) Jure Vižintin

Leta 1969 se je skupina filmskih zanesenjakov s podporo francoskega kulturnega centra odločila v Ouagadougouju, glavnem mestu Burkine Faso (takrat še Gornja Volta), organizirati prvi afriški filmski festival Fespaco. Na prvo izvedbo festivala je bilo povabljenih petnajst režiserjev (med njimi tudi še vedno aktivna pionirja afriškega filma, Senegalec Ousmane Sembene in Moustapha Alassane iz Nigra, ter lansko leto preminuli legendarni francoski antropolog in režiser Jean Rouch), v programu pa so predstavili približno trideset filmov. Leta 1972 izdani državni dekret festival postavi v vlogo avtonomne institucije s ciljem promocije in razvojne podpore afriške kinematografije. Čeprav je Burkina Faso ena najbolj revnih afriških držav in njen predsednik eden najbolj korumpiranih afriških predsednikov, z leti Fespaco postane najbolj pomemben vseafriški kulturni dogodek.

Letošnja izvedba je sovpadala s proslavo petdesetletnice kinematografije subsaharske Afrike. Leta 1955, ko se afriške države začenjajo izvijati iz kolonialnega primeža in ena za drugo postajajo neodvisne, tudi afriški filmski režiserji začnejo snemati afriške filme. »Čeprav je bila osnovna motivacija nastanka afriške kinematografije ustvariti lastno podobo o sebi, za afriško občinstvo, distribucijski monopoli še danes onemogočajo, da bi Afričani lahko množično gledali svoje filme...«, je zapisala Sarah Lunaček v uvodniku kataloga Kino Afrika, ki je izšel leta 2000 pri Slovenski kinoteki ob prvi retrospektivi afriškega filma pri nas. Tega dejstva se zaveda tudi doajen afriškega filma Ousmane Sembene, ki je s svojim zadnjim filmom Moolaadé, za katerega je na lanskoletnem canneskem festivalu kot edini izbrani afriški film prejel veliko nagrado v sekciji Un Certain Regard (prikazan je bil tudi na zadnjem ljubljanskem filmskem festivalu), dramo o borbi afriške ženske proti obrezovanju dekliških genitalij, sprožil akcijo vseafriške distribucije svojega filma, ki bo v ta namen preveden v več afriških jezikov.

Devetnajsti Fespaco se je začel tragično. Na otvoritveni slovesnosti, ki se je kakor vsako leto odvijala na nabito polnem mestnem stadionu, sta še pred nastopom slavnih burkinskih glasbenikov in ekstatičnim vzdušjem, ki ga je izzval koncert malijskega zvezdnika Salifa Kéite, izgubila življenje dva gledalca. Organizatorji so na hitro opravili s komemorativno minuto tišine in ob pokih barvnega ognjemeta svečano odprli festival. Na sedmih lokacijah je bilo v osmih dneh prikazanih več kot devetdeset filmov, med katerimi je dvajset celovečercev tekmovalo za glavno nagrado (posebnost Fespaca predstavlja skoraj trideset posebnih nagrad, ki jih podeljujejo razne nacionalne, evropske in mednarodne institucije).

Največ filmov je prišlo iz Južnoafriške republike, od koder prihaja tudi zmagovalec letošnjega festivala Zola Maseko s filmom Drum. Zgodba o politični borbi raziskovalnega novinarja je postavljena v Sophiatown, predmestje Johannesburga petdesetih let prejšnjega stoletja, kjer so umetniki - predvsem jazz glasbeniki - obeh ras skupaj ustvarjali in živeli ne glede na fašizem, ki jih je obdajal. Južnoafriška kinematografija v zadnjem letu pobira velike festivalske nagrade (U-Carmen ekhayelitsha Marka Domforda-Maya, ki je bil na Fespacu prikazan izven tekmovalnega programa, je v Berlinu prejel Zlatega medveda), kar je plod načrtne razvojne politike in profesionalnega vodenja njihovega filmskega sklada (National Film & Video Foundation). Druga glavna nagrada je pripadla filmu La Chambre noire maroškega avtorja Hassana Benjellouna. Film posnet po istoimenski avtobiografski literarni predlogi Jaoudada Mdidecha, prinaša srhljivo zgodbo o političnih zapornikih v Maroku sedemdesetih let. Svinčena leta politične represije kraljeve tajne policije nad marksistično navdahnjenimi študenti in intelektualci so v filmu prikazana brez olepšav. Javne debate o tajnih ugrabitvah, umorih, psihološkem in fizičnem mučenju v zaporih, gladovnih stavkah in montiranih sodnih procesih so ta hip v Maroku na dnevnem redu in zato je Benjellounov film še kako aktualen.

Kinematografije držav na severu afriškega kontinenta (Magreb) ima po kvantiteti in kvaliteti produkcije posebno mesto. Skoraj vsi filmi iz tega področja nastajajo v sodelovanju z evropskimi (francoskimi) producenti, večina magrebških režiserjev pa živi in dela v Evropi. Prvenec maroškega avtorja Ismaëla Ferroukhija Le Grand voyage je na Fespacu ostal brez nagrade ali omembe, zato pa je bil nagrajen na festivalih v Namurju in Benetkah. Gre za sodoben film, ki v prvem planu prikazuje medgeneracijske razlike prve in druge generacije maroških priseljencev muslimanske vere v Evropo. Rdeča nit zgodbe je romanje očeta in sina z avtomobilom iz Francije v Meko (režiserju je uspelo kot prvemu dobiti dovoljenje za snemanje muslimanskega Hadja za potrebe celovečernega filma!) in njuno postopno zbliževanje (največji problem predstavlja očetova zahteva po spoštovanju muslimanskega načina življenja, kar pa sin brezkompromisno zavrača, toda preko nenehnih dramatičnih zapletov se na koncu poti zbližata v obojestranskem občutku tolerance). Veliko potovanje si boste lahko ogledali na festivalu v Motovunu, najverjetneje pa tudi na Liffu.

V Izolo letos prihajata dva avtorja, ki sta bila tudi nagrajenca Fespaca (bolj podroben fokus na afriški film se pripravlja za naslednje leto). Oba prihajata iz Burkine Faso. Fanta Regina Nacro, prva burkinabska filmska režiserka, je pred do zadnjega kotička napolnjeno dvorano kina Nerwaya, predstavila svoj zadnji celovečerec La Nuit de la Verité (nagrada za najboljši scenarij), protivojno dramo s primesmi črnega humorja. Film je posvečen spominu na njenega strica, ki je bil leta 1983 zaradi suma državnega udara mučen in usmrčen. Rasmané Ganemtoré je s svojim prvim na 35mm trak posnetim kratkometražcem Safi, la petite mère (nagrada bronasti yenneški petelin), moderno zgodbo o tradicionalni burkinski vraževernosti in obenem afriški solidarnosti, orosil marsikatero oko.