Dva kraja, ki ne bi mogla biti bolj različna, dobivata skozi naklonjenost do nekomercialnega filma nov skupen pomen. To je začetek prijateljstva, ki mu ne bo lahko, saj kulturna politika govori drug jezik. Od 1. maja bosta obe mesti pripadali isti gospodarski in vrednostni skupnosti, ki se vse bolj oddaljuje od sveta onkraj modernizacije. Mi želimo na široko odpreti naša okna in platna ter oddaljenim kulturam omogočiti, da se predstavijo.
Za to potrebujemo solidarne mreže, da bomo lahko tudi z malo denarja široko odpirali okna in potrebujemo ljudi, ki si nesebično prizadevajo za to. V Innsbrucku opravljamo to delo že trinajst let. Uspelo nam je pritegniti turistične organizacije in prepričati lokalno politiko o smotrnosti našega dela.
Našim prijateljem in prijateljicam s Kino Otoka želim podoben uspeh, mi pa bomo po naših močeh pomagali, da se novorojeni festival uveljavi. Za nas je seveda tudi pomembno izrabiti nove možnosti, ki jih prinaša sodelovanje z Izolo. Letošnja festivala sta že rezultat skupnih logističnih in programskih prizadevanj. Ideje so seveda velike, odločala pa bo naša skupna volja in vztrajnost. Toda eno je gotovo: rdečih tepihov ne potrebujemo, rajši ponudimo leteče preproge, da popeljemo naše občinstvo v daljne dežele.
Helmut Groschup, direktor mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku
Bila je ideja, da naredimo svoj festival s sproščenim vzdušjem, zares sproščenim, ne sproščenim, kakor zase pravi vsak festival, potem je pa vse samo posel. Nobenega posla na našem filmskem otoku, smo rekli. In ne prodaje festivalskih hitov; namesto tega resen koncept predstavitve afriškega, azijskega, latinsko-ameriškega in vzhodno-evropskega filma s prijatelji. Promovirati filme, ki se jih ne drži denar, se jih pa drži srce. Toda tisto "s prijatelji" je bilo pravzaprav najpomembnejše. Želeli smo imeti majhno število filmov in rajši prisotne vse njihove avtorje. Izbor je sledil našim srcem; filmi in režiserji, ki smo jih srečevali po festivalskem svetu, so jih morali ogreti. Toda to je bilo pozneje.
Ko sem brskal po internetu za informacijami o festivalih s podobno vsebino, sem odkril, da se v Innsbrucku ravno en tak zaključuje. Takoj sem bil v avtu, na števcu 160, da ga ujamem, preden ga zaprejo. Sedel sem v bistro in čakal na direktorja Dr. Groschupa. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, fotografija v katalogu je zgledala resno. Kot sem pričakoval, zame ni imel časa. Toda potem je nenadoma našel čas in odkril sem, da tisti Dr. pred njegovim imenom pomeni nori doktor. Mnogi pogledi so se ujemali in ujeli sta se najini srci. Na poti domov, na števcu 120, sem se spomnil tistih znamenitih besed o prijateljstvu s konca Casablance. In takrat sem bil prvič zares prepričan, da se bo ideja o našem filmskem otoku v Izoli uresničila.
Kooperativa Innsbruck-Izola je več kot partnerstvo, je dotikanje duš.
Vlado Škafar
