Ko se je Babica na svoji izredno uspešni festivalski poti meseca maja ustavila v Izoli, nam je režiserka Lidija Bobrova s filmom poslala prav posebno darilo – glavno igralko Olgo Oniščenko, ki je izolskemu občinstvu in gostom nemudoma prirasla k srcu. Kako tudi ne: odprta, nasmejana in strastna je v svoji resnični podobi precejšnje nasprotje nežni, bledi, strti Lisi iz filmskega platna. A tudi kadar Olga odloži svojo filmsko vlogo, ostaja enako sočutna, goreča v svojih prepričanjih in pogledih na svet.
Olga je debitirala leta 1984 v srednjemetražnem filmu Olge Narucke in Anatolija Nikitina Manka. Leta 1993 jo odkrije Aleksandr Sokurov, njen someščan iz Sankt Peterburga, in ji dodeli vlogo v kultnem filmu Skrite strani (Tihije stranici). Naslednjo vlogo ji ponudi še samosvoj evropski avtor, Madžar Péter Gothár, v filmu Vaska (Haggyállógva Vászka), ki smo ga leta 1996 videli tudi na našem Liffu. Pri nas smo jo prav tako lahko spremljali v filmu Sestri (Sjostri, 2001) Sergeja Bodrova mlajšega. Kot je razvidno iz filmografije, svoje vloge in sodelavce skrbno izbira. Tudi sicer je vse prej kot tipična filmska igralka, saj se posveča številnim področjem kulture in filma v domačem Sankt Peterburgu. Med drugim sodeluje pri organizaciji odmevnega filmskega festivala.
Z Olgo se je pogovarjala Oana Stupariu (intervju je bil objavljen v festivalskem časopisu Dnevni Otok, dne 26. maja, 2004).
Ste se težko spopadli z vlogo Lise?
Vloga je bila zame zelo pomembna, veliko bolj kot katerakoli od vlog iz mojih prejšnjih filmov. Bila je kot nekakšna pokora, odpustek za vse slabe odločitve in pregreške iz preteklosti, oziroma priložnost, da se ljudem, ki jih imam rada, opravičim za svoja dejanja.
Ko pomisliš na bližnje, na družino, s katero si preživel leta in leta, jo imaš za nekaj popolnoma samoumevnega, nekaj, kar preprosto je - potem pa se nekoč ustaviš in ugotoviš, da je nimaš več. Ostaneš sam in z občutkom krivde, obžalovanjem do vseh tistih skupnih trenutkov, ki bi jih lahko delil z domačimi, pa jih nisi.
Novinarka, ki jo igram, se ves čas zelo zaveda sveta, ki nas obdaja, niti pred vojno si ne zatiska oči. Zelo občutljiva je in človečna, zavrača zlaganost tega sveta, vedno je neposredna, do svojih gledalcev in politikov in ljudi nasploh. Ona je na strani malega človeka, kar je za novinarja ključno in edino prav. Jo pa ob tem nenehno preveva občutek nekakšnega brezdomja, praznine – z ljudmi deli svet in probleme, jim pomaga, vedno se znajde na pravem mestu, ne ustraši se nikogar in ničesar ..., a delo in strast do tega dela je vse, kar ima. Brez družine je, brez doma, ostaja sama s svojimi čustvi.
Mislite, da se vam bo še kakšna vloga zlezla tako pod kožo?
Kdo bi vedel? Babica je res nenavadno blizu mojemu življenju in moji zgodbi. Zame je bilo na snemanju najtežje delati z naturščiki, se soočiti z njihovimi strahovi, čustvi. Vsi šolani igralci smo se morali soočiti s to težavo, ki je bila obenem poučen in zanimiv eksperiment.
Dandanes igralkam ni lahko, velikih vlog je malo. V mislih imam seveda sporno kakovost scenarijev ...
Ja, res, dobrih scenarijev je malo. V filmskem poslu je vse več diletantov, ki so brez vsake vizije. To največkrat pogrešam. Babica je izjema, nenazadnje tudi zato, ker je Lidija Bobrova po profesiji pravzprav scenaristka. Ko sem prebrala scenarij, me je ta osupnil tudi z literarno vrednostjo.
Kako težko je Lidija Bobrova zbrala produkcijska sredstva za umetniški film, kakršen je Babica?
No, že to, da film režira ženska, nam ni ravno pomagalo ... Zelo veliko energije je bilo potrošene pri iskanju finančne podpore, Lidija Bobrova je film posnela za 300 000 dolarjev, kar je res skromen proračun, in še med tem denarjem je bilo kar nekaj njenega osebnega vložka. Borna sredstva so pomenila dodaten pritisk na snemanju. Posamezne prizore smo lahko posneli samo enkrat, brez možnosti ponovitve, brez vaje. Film smo snemali februarja, ko je padlo veliko snega, in tudi to nas je zelo skrbelo. Prav lahko bi se zgodilo, da bi morali čakati na novo pošiljko snega, morda celo na naslednje leto. Pa smo imeli vsaj srečo na svoji strani.
Države v tranziciji navadno nimajo posebnega posluha za kulturo. Kaj se na tem področju dogaja v Rusiji?
Po padcu Sovjetske zveze smo v Rusiji posneli šest filmov na leto. To je za nekdanjega velikana filmske umetnosti tragično. Danes se stanje izboljšuje, producenti so spet začeli vlagati denar v filme, vendar je problem ta, da je celoten produkcijski sistem skrajno neprofesionalen. Še hujša zagata je distribucija. Ruski film se težko prebije do ljudi, ki ne živijo v prestolnici, in tudi čez mejo potuje le peščica filmov.
Lahko po padcu Sovjetske zveze govorimo o novem ruskem filmu?
Sama bi težko pristala na takšno predalčkanje, ker sem zelo nostalgična. Ko se spomnim velikih mojstrov sedme umetnosti, ki so ustvarjali v starem režimu in zlati dobi ruske kinematografije – talenti kot je bil denimo Tarkovski, če izpostavim samo meni najdražjega, mi postane jasno, da podobne veličine novi ruski film nima, ni je nasledil od svojih predhodnikov.
Kako vidite prihodnost umetniškega, kakovostnega filma? Jo sploh ima?
Pred časom sem se udeležila filmskega festivala v Varšavi, kjer so se poklonili 'novi ruski kinematografiji'. Tam sem videla film, ki me je pognal v jok. Govori o novopečenih bogataših naše dežele, o tem, kako jih učijo pobijanja in 'poguma', s katerim se potem spravljajo nad ljudi, plenijo novo bogastvo. In sem se vprašala: kako se lahko popularen igralec, ki lahko odloča, kateri projekt bo zavrnil in katerega sprejel, odloči za tak film? Jaz verjamem, da je film umetnost, ki nagovarja občinstvo. In verjamem tudi, da se bo občinstvo filmom, katerih poslanstvo je zgolj ustvarjanje profita, slej ko prej uprlo.
In niste še nikdar izgubili vere v film, zaupanja v svoje delo?
Zelo sem srečna v tem, kar počnem, in kadar imam priložnost delati z ljudmi, kakršna je Lidija Bobrova, biti del projekta, kakršen je Babica, je moja sreča še toliko večja. To je moj pogled na film in želim si, da bi večkrat lahko sodelovala s somišljeniki. Verjamem, da obstajajo. Ko smo organizirali posebne projekcije Babice v Sibiriji in na Uralu in smo po projekcijah klepetali z gledalci, smo pogosto slišali, kako pogrešajo filme, ki pripovedujejo zgodbe o ljudeh, češ da so akcij in komercialnih uspešnic do grla siti. Na teh potovanjih sem spoznala preproste, delovne ljudi, ki se v grozljivi revščini komaj prebijajo iz dneva v dan, pa so vendarle izredno prijazni, pošteni, sočutni – vidijo drug drugega. Ko sem se vrnila v Moskvo, ki je s svojimi prebivalci, korupcijo in bahavim izobiljem močno nasprotje moji sliki podeželja, sem bila zelo prizadeta. In presunjena, da sta ta dva tako oddaljena svetova del iste, moje države.
Filmografija Olge Oniščenko:
Babica (Babusja) 2003
Sisters (Sjostri) 2001
Vaska (Haggyállógva Vászka) 1996
Skrite strani (Tihije stranici) 1993
Notes of a Young Doctor 1991
