drupal

Za predbožično Babico smo napovedali posebno vzdušje in mehko druženje, toda film ter pravljica o babici in treh kraljih, ki jo je pred filmom na starem gugalniku uprizorila Štefka Drolc (na fotografiji, foto (c): Jože Rehberger Ogrin), sta pisano množico navzočih napolnila z občutki človeške prizadetosti, celo krivde. Marsikdo je prej kot na druženje pomislil na svojo babico, živo ali že pokojno, ali na koga drugega od bližnjih in izmeril, koliko se jim posveča, koliko bi se jim rad posvečal in koliko bi se moral.

Poleg Štefke Drolc, ki je s svojo bližino in milino gledalce pred ogledom spravila v neobičajno razpoloženje posebne odprtosti za film in človeka, so predbožični filmski večer obogatili predstavniki številnih ustanov in društev za socialno delo in skrb, posebej pa sta ga počastili še dve filmski graciji, Iva Zupančič ter Ivanka Mežan.

Ta večer ni bilo nikomur do božičnih nakupov (pa ne zato, ker so se trgovine počasi zapirale).

»Tako poredko grem v kino, pa sem prav vesela, da sem prišla. Najprej se mi je zdelo, kot bi film prihajal iz sveta, ki ga ne poznamo, ker je na trenutke narejen zelo gledališko, v filmu pa takega izražanja nismo vajeni. Potem kmalu vidiš, da govori o povsem resničnih stvareh: tanki v Čečeniji niso izmišljotina. In ko ugotoviš, da ne gre za fotografijo, temveč za resničnost, po kilometrih odmaknjeno od naše realnosti, a hkrati tako bližnjo, te ta zmrazi, stisne, pretrese, dotakne se te z vsemi svojimi zgodbami. V našem svetu te zgodbe morda obstajajo v nekoliko drugačni obliki, nekaj pa je enako povsod: ne jemljemo si časa za druge. V tej svoji neizprosni resnicoljubnosti je film strašen.«
Štefka Drolc