drupal

Za arhiv.isolacinema.org piše Nil Baskar

Babica Lidije Bobrove se premika po tenki ločnici med tragikomično, skorajda brechtovsko družbeno alegorijo in trdim družbenim realizmom: v novodobni Rusiji sta tradicionalne vrline 'ruskega duha' pohodila povzpetništvo in pohlep srednjega razreda.

Še huje, poleg vulgarnega čaščenja materialnega Rusija trpi tudi za kolektivno amnezijo: ne le da se babica, heroj Stalingrada, ne znajde v novem svetu paranoičnega srednjega razreda, ki se zapira v otočke bogastva in blaginja, babico so pozabili in odvrgli celo njeni najbližji sorodniki, ki jih je vzredila, vzgojila in vselej predano ljubila. V splošnem planu Babice je torej tranzicijska povest, ki jo v manj dramatični obliki poznamo tudi sami – 'demokracija', ki je zamenjala 'diktaturo', je padla na izpitu socialne enakopravnosti in pravičnosti, zato se mali človek rad spominja časov, ko je za dostojno življenje moral trpeti kratenje državljanskih svoboščin.

K sreči se Bobrova zaveda vseh pasti nostalgičnega zrenja v preteklost – sentimentalizma, generalizacij ter pokroviteljstva in iz povesti na ključnih mestih prikliče njen najbolj bistven humanistični potencial, eksistencialno dramo odsluženega človeka, obsojenega na pozabo in ponižanja.