drupal

Za arhiv.isolacinema.org piše Nikolai Jeffs

Gotovo je mogoče enega izmed razlogov, čemu se je Babica dotaknila izolskega občinstva, iskati v dejstvu, da ta ruski film odpira vprašanja prav tistih stranpoti postsocializma, ki so blizu marsikomu v Sloveniji, a jih je tukaj prevladujoča zgodba o uspehu žal pogostoma prekričala. Babica pripada generaciji, ki je med drugo svetovno vojno v Stalingradu kopala jarke, da bi obranila svojo domovino, toda danes nima nič od tega.

Pokrajine, ki jo naseljujejo klošarji ter nebulozne vile novo pečenih nouveau riche, ne prepozna več. Družba je razpadla na dve različni naciji bogatih ter revnih, ki nimata skorajda nič skupnega. Nekdanjo uradno ideologijo multikulturalizma - tistega, čemur smo mi nekoč pravili bratstvo in enotnost - je nadomestila etnocentrična mržnja in vojna v Čečeniji. Tudi vse ostalo, kar je bilo nekdaj skorajda nekaj samoumevnega, se je razblinilo v nič: brezskrbna starost ob trdo zasluženi pokojnini; brezplačna zdravstvena nega; tolažba, da se lahko (tudi, če se zgodi najhujša nepredvidljivost!) človek zanese na solidarnost in vzajemno pomoč svojih najbližjih.

Dominantni družbeni vrednoti sta roparski materializem in solipsistični individualizem. Babica je celo svoje življenje dajala drugim, sedaj ji nihče od tistih, ki so toliko dobili od nje, ne želi vračati nazaj. Svet, ki se je nekoč zdel domač, je sedaj tuj, sovražen in nasilen, babica v njem ne najde mirnega domovanja. In čeprav je edina, ki ne razume položaja, v katerem se je znašla, in se po tem razlikuje tako od vseh ostalih oseb, ki jo obdajajo kot tudi od gledalstva samega, v svoji naivnosti sploh ni edinstveno tragična.

Nasprotno - prav neizbežnost staranja samega v kombinaciji z družbenim sistemom, ki mirno zavrže tiste, ki jih ni mogoče več izkoriščati, nad nami vsemi meče senco, po kateri bi lahko nekoč doživeli podobno usodo kot babica sama - i nikome ništa.