Potovanje v Innsbruck je bilo predvsem srečanje s prijatelji, z organizatorji festivala, s katerimi je izolski Kino Otok že v prvem letu vzpostavil posebno festivalsko kooperativo ter nekaterimi avtorji in filmskimi spremljevalci, ki so bili prav tako del rojstva Kino Otoka.
Ponovno smo se srečali s skromnim indijskim mojstrom Shajijem Karunom in ob ponovnem ogledu njegovega prvenca Rojstvo (Piravi, 1988) ugotovili, kako velik je lahko film, kako velika poezija je skrita v gibljivih slikah. V Innsbrucku nas je počakal tudi Moussa Sene Absa, ki je tako kot v Izoli tekmoval z Gospo Bruette. Obisk obeh avtorjev v Evropi je prvi plod kooperative innsbruškega in izolskega festivala.
Med šestimi tekmovalnimi filmi je na koncu nagrado strokovne žirije, ki ji je predsedoval Shaji Karun, prejel prvenec mladega peruanskega režiserja Josue Mendesa Santiagovi dnevi (Dias de Santiago).
Povsem upravičeno, saj gre za presenetljivo zrel celovečerni filmski nastop diplomanta ameriške univerze Yale, ki na izviren, osredotočen in pristen, nevsiljiv način izriše psihološki portret mladega vojnega veterana, ki se po šestih letih misij proti ekvadorskim teroristom; vrne v domači kraj, star komaj petindvajset let, vendar povsem odvajen normalnega življenja, svoje družine in vrstnikov. Namesto da bi svoje vojaške veščine vnovčil v kriminalnih misijah, kot večina njegovih kolegov, se odloči za pošteno življenje, ki pa ga spričo nerazumljivosti vse bolj spravlja na rob obupa. Filmska pripoved tankočutno prepleta subjektivno in objektivno točko pogleda, nepremostljiv razkorak med Santiagovimi predstavami (praktičnih in etičnih korakov) ter stvarnostjo, ki ga obkroža. Dovršenega prvenca, ki neogibno spomni na Scorsesejevega Taksista, se lahko že veselimo prihodnje leto v Izoli.
