drupal

festivalski dnevnik piše nikolai jeffs

Med najbolj utrujenimi prostovoljci je gotovo urednica Dnevnega otoka Nika Bohinc. Spat ne gre pred tretjo uro zjutraj, ob sedmih pa je že v press centru pripravljena, da skupaj z lično ter kot iz škatlice vzeto oblikovalko Metko Dariš v tisk spet spravi novo številko časopisa. Sicer je takrat Nika res videti kot da ji z deadlineom prigovarja smrt, toda kljub vseemu ohranja svojo izjemno notranjo lepoto. Med projekcijami filmov nehote zaspi, a je vseeno še vedno ljubka, ker pri tem ne smrči. Ko pripravljamo pričujočo številko, nam predstavi najnovejšo verzijo svoje delovne etike: “Bolje, da sploh ne gremo spat, ker bomo drugače pokrepali...” Ker večino svojega časa preživi v temi raznih dvoran, je razumljivo, da si član uredništva ugledne filmske revije Film Comment ter naš prostovoljec Olaf Möller, ki je videti kot kakšen razpuščen sumo borec na dopustu, ne dela skrbi za svojo zunanjo podobo z ofucanimi puloverji in suknjičev. Vendar je izjemen poznavalec filma, ki je poln lucidnih ter duhovitih opazk. Ne samo njegove komentarje, temveč tudi kretnje in razne medmete – whooooooa –, ki jih zna spustiti med kakšnim filmom, se med notranjim krogom festivala jemlje za verodostojno kritiko.

V kampu je čedalje več šotorov obiskovalcev, ki si sicer med delovnikom ali pa v pred-izpitnem času žal niso mogli privoščiti, da prej pridejo na festival. Pogovarjamo se, koliko filmov lahko gledamo na dan, dokler nismo preveč nasičeni. Moj tolerančni prag treh je najnižji, več spektakla je težko predelati. Kot pravi legendarni grafit iz burnega leta 1968: “Pohiti tovariš, resničnost ti je za petami.” In tako, ko tečem na Kordon Gorana Markovića, ki je postavljen v čas demonstracij proti Miloševićevemu režimu, grem mimo gruče otrok, sredi katere je fant, ki se joka, češ, da ga v šoli vsi zafrkavajo, ker prihaja iz revne družine.

Ne-zahodni režiserji in režiserke so pogostoma na strani malih oziroma ponižanih, razžaljenih ljudi. Npr.: Pisma v vetru Alija Reze Aminija se ukvarja s preprostimi vaščani, ki so se znašli v vojski; Žilnikov film Kenedi se vrača odpira vprašanje Romov, ki so bili prisiljeno vrnjeni iz Nemčije v Srbijo; Pasion Marije Elene, ki ga je posnela Mercedes Moncada Rodriguez, pa usodo indijancev v Mehiki. Čeprav so vsi ti pravzaprav v svojem domačem okolju, pa jih večinsko ali urbano prebivalstvo tako ali drugače maltretira.

Ker je film kapitalsko intenzivna kulturna oblika, bi pričakovali, da bo osnovna identifikacija režiserjev in režiserk drugačna, na strani srednjega sloja, če že ne vladajoče elite, ki ji ponavadi pripadajo. Vendar prav zavedanje te odvisnosti in morebitne omejitve ustvarjalne svobode, ki jo prinaša, prekarnosti družbenega položaja, ki ga lahko čez noč spremenijo ekonomske krize, revolucije, totalitarizem, državni udari in neposredna cenzura, jih lahko napelje v koncepcijo sveta, kjer ne bi bilo prav nobenih ekonomskih, družbenih in drugih omejitev tako posameznikove kot tudi kolektivne samorealizacije.

Po začetnem hladu in dveh prijetno toplih dneh vmes nastopi dež. Nizozemci, mobilni kinooperaterji, ki jih vodi nekdanji pripadnik tujske legije Martin Van Broekhoven, in trdo jedro dvajsetih prostovoljcev kot stroj učinkovito spremenijo lokacije. Projekcije na prostem se selijo v gledališče. Tamkaj pred svojim filmom Gospa Brouette Moussa Sene Absa proglasi Izolo za "mesto filma". Želi si, da bi lahko čez deset let - ko bo festival še večji in pomembnejši - rekel, da je bil zraven pri ';prvi izdaji'.

Medtem se program Videa na plaži seli v kino Odeon. Tamkaj ob eni uri Mika Kaurismäki svojevrstno preseneti ter obdari občinstvo, ko mu pokaže work in progress svojega najnovejšega filma. Karneval. Tako kot s prostovoljnim delom je to tudi oblika izmenjave, ki je ne poganja profitna logika.