festivalski dnevnik piše nikolai jeffs
Vsi hvalijo lokalne primorske medije, češ kako dobro pokrivajo festival. Nad nacionalnimi se pa vsi zgražajo. Programski svetovalec Koen van Daele priznava, kako mu listanje nekaterih slovenskih dnevnikov redno pokvari sicer sončna jutra. Npr.: v Izoli se je mudil Cannesu nagrajeni Apichatpong Weerasethakul, pa se je komaj kdo izven festivalskih krogov zmenil zanj. Nil Baskar in Jurij Meden imata teorijo, da je to zato, ker ni Američan, ni bel, ni jasno ali je iz Tajske, Tajvana ali Tunguzije. Povrh vseega ima pa še težko izgovorljivo ime. Če bi se po teh ulicah tu namesto res 'trdih' Jana Cvitkoviča in Mike Kaurismäkija lahkotno sprehajal Quentin Tarantino, bi bil že razgrabljen ...Ironija je očitna: slovenska, natančneje ljubljanska kulturna elita se pogostoma pritožuje, kako je Slovenija neprepoznavna in marginalizirana. A ob soočenju z drugimi pa sama večkrat proizvaja prav tiste obrazce brezbrižnosti, ignorance, če ne odkritega rasizma, ki velikokrat določajo širše mesto, ki ga ima Slovenija v svetu. Slovenci so tschuschi, čefurji pač. A periferno mestece, kot je Ljubljana, prav veselo poskoči, če lahko zaigra na karto velike metropole, ki ji ni pomembno vedeti, kaj se dogaja po odročnih pokrajinah, kjer se nahaja primitivni plebs.
Prav skozi to prizmo z velikimi podočnjaki gledam današnjo bero, ki ji ritem dajejo zelo sladkane dvojne kave: osnovno izhodišče filmov kot so Čakajoč na srečo, Drobne snežinke ter Babica je stanje družbenih periferij znotraj globalne periferije same.
Pa še nekaj drugega se temu pridružuje - v teoriji je 'neizrečeno' nekega kulturnega teksta tisto mesto, okoli katerega je spletena njegova ideologija. Vzemimo primer iz popularne evroatlanske kulture. Batman se res bori proti kriminalu, je torej pravičnik, v svojem civilnem življenju pa je uglajeni bogataš. Neizrečeno dejstvo njegove zgodbe je, da živi na račun izkoriščanja drugih in pomaga vzdrževati nepravičen družbeni red.
Film, kakršen je Drobne snežinke Iranca Ali-Reze Aminija, nam pomaga razumeti, da je 'neizrečeno' lahko tudi subverzivno oziroma utopično. Na Iran gledamo kot na fundamentalistično družbo, kjer religija obvladuje vso državo, politiko ter vsakdanje življenje samo. To sicer ni nič drugega kot samo izraz globokih notranjih hotenj sicer predmodernih orientalcev.
Toda v Drobnih snežinkah islama sploh ni, je neizrečeno tega filma. Revni rudarji, ki so se znašli dobesedno bogu za hrbtom, nimajo nikakršnega verskega življenja. Najbližja tovrstna referenca je drobec glasbenega spota nekega pakistanskega filma, ki si ga ogledajo na tv in ki čestita za verski praznik Eid. Svet ljudi, ki naseljujejo Drobne snežinke, je predvsem sekularen. Prav ta podoba pa ruši naše lažne predpostavke o iranski družbi in njenih ljudeh.
V kinu ne morem pobegniti pred samim seboj. Ko gledam Babico, za katero ne želi skrbeti nihče od sorodnikov, se spomnim, kako sem nedavno negoval svojo na smrt bolno mati. Tudi zato po predstavi hitim k svetilniku, kjer sem DJ večera. Kontrast postmodernega plemena, ki se tam zbira: platno, kjer se predvajajo video filmi ter zaliv, kjer se v ospredju svetlika Koper, v odzadju pa blešči Trst, je vreden kakšnega J.G. Ballarda ali Alexa Garlanda. Tu si je včeraj podajal frisbi senegalski režiser Moussa Sene Absa, danes pleše na latino jazz. Večer se konča ob štirih zjutraj z popolnim soundtrackom - A Love Supreme Johna Coltranea.
