drupal

festivalski dnevnik piše nikolai jeffs

Po prečuti delovni noči v press centru se drugi dan festivala zame začne točno opoldne. Zajtrk za izredne primere in razmere je Lekadol plus visoko odmerni multivitaminski dodatek Supradyn, namesto tuša pa Channelov Allure ...

Kasneje v mestu srečam Zojo Skušek in Alvino Žuraj, ki sta v okviru založbe Cf. sprožili ambiciozen projekt predstavitve prezrtih literatur neevropskega sveta. Zdi se, kot da je festival samo en del večjega trenda večje multikulturnosti, ki se počasi razpreda po Sloveniji.

Otoplilo se je.

Po glavi mi hodi Don Kihot - ta se je preobjedel viteških romanov in potem v mlinih na veter videl velikane. Enako nevarno kot goli estetski formalizem, ki bi filme na sporedu sprejemal samo po njihovi vrednosti znotraj filma samega in brez širšega družbenega konteksta, je poenostavljeno gledanje tega konteksta samega. Npr.: Indija je mnogo več kot bollywoodski film. Na to temo si s Shaji N. Karunom, ki prihaja iz juga Indije oziroma iz Kerale, izmenjava par besed. Potoži, da ne-bollywoodski filmi zelo težko dobijo vseindijsko distribucijo. Dostop do širšega občinstva lahko omogoči le TV odkup ali pa mednarodni uspeh: "Po priznanjih v Cannesu me pač niso mogli več ignorirati", pravi Shaji.

V vsem tem se skriva tudi večja zgodba o nasprotjih med severno in južno Indijo, o načinih, kako želi prva nadvladati slednjo in kako je film integralni del tega boja ter družbenih nasprotjih, ki ga napajajo.

Na past enostavnih ločnic ali pa eksoticizma po projekciji svojega filma Zvok Brazilije posredno opozori tudi Mika Kaurismäki, češ da ima prvi svet tudi veliko problemov - "predvsem v glavah njegovega prebivalstva" Kritikom neljubih prizorov ruralne in urbane revščine favel, ki Braziljo ne kažejo v najboljši luči, pa odgovarja: "Toda beda je del realnosti, treba jo je pokazati".

Oče poizveduje za edincem, ki je izginil po policijskem zaslišanju (Rojstvo); emigranti na tajski-burmanski meji (Blaženo tvoj), družina, ki se noče izseliti iz svojega domovanja, čeprav ga v imenu napredka poplavi jez (Otok)... Bolj kot velike zgodbe odtujenosti med ljudmi ter človeštvom nasploh (in naravo) me tekom dneva fascinirajo tiste podrobnosti, ki potujijo in razbijajo samoumevnost našega siceršnjega dojemanja sveta: kamera, ki sledi pogledu, se hrepeneče ozre v nedosegljivo razkošje ventilatorja in električne razsvetljave; portret dveh fantov, ki sta iz starih konzerv naredila glasbene inštrumente in začela igrati na ulici...

Nekateri, ki so videli film Blaženo tvoj, so bili osupli nad prizorom, v katerem penis počasi prehaja v svojo polno nabreklostjo. Kot bi jim bilo prvič...

Večerjam skupaj z Nilom Baskarjem, ki skrbi za spletne strani festivala, in Martinom van Broekhovenom, ki je vodja nizozemske enote za projekcije na prostem in letni kino razsvetljuje iz zadka ličnega kamiona. Slovenska pridružitev EU mu je precej olajšala potovanje, tokrat na meji ni bilo nobenega čakanja ali mučenja z goro papirjev.

A tu je še ena plat medalje - na jugu se schengenska meja zapira in globoko reže v nekdaj povezan prostor nekdanje Jugoslavije. Skorajda neprodušna pa je za vse tiste, katerih usode si ogledujemo na platnih.