drupal

za isolacinema.org piše anita traversi

Na obalni zabavi pod svetilnikom so festivalski vozniki pozno ponoči odložili še enega težko pričakovanega prišleka. Finski režiser Mika Kaurismaki je priletel iz Ria, šest ur postopal po Parizu in naposled prispel do Benetk. Po prihodu v Slovenijo smo mu pod nos pristavili diktafon in nastal je tale kratek nočni pogovor.

Že veste, kje ste?

Ja, sem res še malo izgubljen ... Čudno, zelo čudno je biti takole kar naenkrat v Izoli. Za menoj je noč brez spanja in 24 ur letala, nato se naenkrat znajdem na drugi polovici sveta, a vendarle v znanih krajih, ki sem jih prvič videl še kot otrok, ko smo s starši prišli na počitnice na Hrvaško. Sem pa tudi zelo srečen, ko vidim, da se je festival lepo začel. Dobro se spominjam strahu in občutkov, s katerimi smo z Akijem in nekaj prijatelji začenjali naš festival na Laponskem. Predvsem želje, da bi prišlo veliko ljudi, kar sploh ni samoumevno. Zato po dvajsetih letih še vedno mislim, da je bil ravno prvi festival najpomembnejši.

Kaj je najbolj ostalo v spominu?

Tudi mi smo v obilici velikih mednarodnih festivalov, ki so navadno zelo brezosebni, želeli narediti nekaj novega. Festival brez pretiranega prestiža in zabav s koktejli, na odročnem kraju, kamor pa bi ljudje vseeno prihajali, in to zaradi filmov. Laponska je 150 km iz Helsinkov in zanimalo nas je, koliko ljudi se je pripravljeno zaradi filmov pripeljati tako daleč. A so prihajali. To je najpomembnejše, festival vedno naredi publika, ne organizatorji, ti dajo samo okvir. Festivali v odročnih krajih so lahko zelo prijazni, predvsem zato, ker se ljudje na njih dejansko lahko srečujejo in pogovarjajo. Kaj ti pomaga, če Almodovar spi v sosednjem hotelu, ti pa ne moreš govoriti z njim? Filmarji se radi družimo, drug z drugim in z gledalci.

Zvoki Brazilije?

V Braziliji zdaj živim že več kot deset let. Prepotoval sem jo po dolgem in počez, a ker je nemogoče posneti film, ki bi jo v celoti povzel, sem se odločil za glasbo. Brazilija je pač dežela glasbe in zanimale so me korenine te tradicije. Sicer pa mi je pri Braziliji najbolj všeč njena odprtost in to, da je toplo, da se življenje dogaja na ulicah. Finska je hladna in zaprta, zaprte so tudi zgodbe - zaprte v glavah ljudi. V Braziliji pa lahko postaviš kamero kamorkoli in nekaj se bo zagotovo zgodilo. Po drugi strani pa spet ne čutim takšne razlike. Ljudje so preprosti in iskreni, zato mi je tam tako lepo.

Mika Kaurismaki spozna Jana Cvitkoviča, ki ga potem povabi na naš festival?

Srečala sva se v nekem kafiču sredi Sao Paola. Pomislil sem, da ni domačin, kar je bilo zadosti, da sva padla v debato, se ga malo zapila in prišla do Janove velike želje, da nekega dne obišče Midnight Sun Film Festival na severu Finske. Debelo sem pogledal, to je namreč festival, ki smo ga postavili s prijatelji. No, potem sva bila zelo hitro dogovorjena - Ko je prišel v goste, je že imel idejo o svojem festivalu v Sloveniji, rekel je, da bi me rad povabil nanj. In zdaj sem tu.