drupal

festivalski dnevnik piše nikolai jeffs

V Izolo potujem z dvema navdušencema nad Afriko – Gabriele in Rokom. Lakota nas daje, pripadamo skupnosti, ki širino sveta ne enači z ozkimi mejami svojega neznanja, češ: “Ker ne poznam nobenega afriškega filma, Afrika filma nima ...”

Kampiramo pri svetilnilku. Rok in Gabriele imata vsak svojega, jaz pa sem v velikem, belem, kolektivnem šotoru, ki si ga delim s kakim ducatom ljudi. V kotu opazim velik kup rabljenih odej. Čemu, saj smo vendarle na morju?

Na otvoritvi ni nobenega pompa, nobenega ritolizništva, nobenih visokoletečih povabljenih fac, ki bi prišle samo zato, da si prošetajo faco. Direktor festivala Vlado Škafar pravi, naj se pomešamo med seboj – organizatorji, eminentni gostje, občinstvo. Torej naj se ne bi presegale samo razne horizontalne oziroma kulturne meje, temveč tudi tiste, ki izhajajo iz različnih, hierarhiziranih družbenih vlog. To mi je všeč. Družabnost je lahko globoko subverzivna življenjska oblika.

Sledi dialektični šok indijskega oziroma bollywoodskega filma Umrao Jaan. Že kontekst zlakotenosti po kulturnih oblikah svetovnega juga mu da neprecenljivo vrednost. Tega si deli tudi z ostalimi filmi, ki se bodo še vrstili: svet prikazujejo na novo. Revščina naše socializacije v dominantne oblike evroatlanskega (filmskega) spektakla namreč sestoji v tem, da svetovnega juga ni ali pa je prisoten le kot simptom, stereotip, 'drugi', pokrajina v kateri se uveljavlja zahodni jaz...

Za Bollywood je resda značilna enostavna, takorekoč črno-bela karakterizacija, visoka moralna alegoričnost in organsko prepletanje dialoga z glasbenimi vložki. Pa vendar je bogastvo filma Umrao Jaan prisotno že na najbolj osnovni ravni odpiranja drugačnih zgodovinskih in kulturnih kontekstov, pripovednih načinov, občutenja tradicije in kulture, skratka – možnosti kulturne samoreprezentacije in vsega, kar pride z njo...

Projekcija teče, mraz pritiska, toda večina vztraja na svojih sedežih. Lakota. Kasneje, ko se začne žur ob svetilniku, klepetamo, jemo falafel in se olajšamo za nekaj pikrih na račun mraza. Še hujši se zdi, ker bomo v svojih spalnih vrečah vsak zase, vsak sam.

Nenadoma začnem globoko ceniti rabljene odeje, ki jih je za nas prijazno pripravila daljnovidna komandirka prostovoljcev Vanja Kaluderčić. Jaz sem sicer intelektualec, toda spim na tleh in ne med svilenimi rjuhami. Na razne etnocentrične načine mišljenja pa je dal klasični odgovor že oče indijske neodvisnosti Gandhi. Ko se je nekoč mudil v Londonu na pogajanjih o možnosti osamosvojitve, so ga njegovi angleški gostitelji vprašali, kaj si misli o britanski civilizaciji. “To bi bila zelo dobra ideja”, je odgovoril.

Izola je dobra ideja že zdaj.