drupal

za festival piše Olaf Möller

Fascinantno je opazovati, kako so vojne in krize devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so Jugoslavijo spet razbile na peščico držav, vplivale na filmske ustvarjalce te bivše večnarodne države: od dobičkarjev do upornikov, vsi so bili na delu s svojimi kamerami.
Najbolj presenetljiv, vsaj med zanimivimi oziroma mednarodno znanimi režiserji, je bil razvoj Gorana Markovića. Eklektičnost njegovih filmov ter obenem populizem ne dopuščata preprostih zaključkov o njegovem odnosu do stvari; dosledna svojeglavost njegovega ustvarjanja, kot iščoče brezdomstvo duše njegovih protagonistov, pusti slutiti, da spremembe puščajo sledi. Kako globoke so, je seveda presenetljivo: takšnega razkurjenega ritja po blatu, kakršen je Kordon, od Markovića najverjetneje ni pričakoval nihče.

Kordon se je navsezadnje razvil iz Markovićevih dveh prejšnjih del: teve dokumentarca Ponoreli ljudje (1997), neke vrste dopolnila Žilnikovega filma Do jajc, ki je nastal v istem letu, ter filmskega eseja Srbija, leto nič (2001), v katerem poskuša poročati o svojem obnašanju v zadnjih letih, o svoji sokrivdi, in če je kdo ob tem sploh lahko nedolžen, zlasti tako izpostavljena osebnost kot je on sam, uspešen filmar, čigar starša sta bila zvezdi jugoslovanskega filma. Pri Kordonu je videti, kot bi se Marković spet moral približati igranem filmu, da bi lahko stopil izven realnosti njegove biti ter oblikoval fabulo.

Preveč daleč od realnosti zgodbe Marković tako ni hotel iti: Kordon se začne s podobami iz dokumentarca Ponoreli ljudje. Vrti se okrog vprašanja, kdo so ti ljudje, ki so tolkli po svojih rojakih, v primeru filma Ponoreli ljudje povsem konkretno v nekaterih prizorih po snemalcu. Odgovor na to je precej strahoten in zelo resničen: vsakdo, ki lahko uboga in si to predvsem želi. Markovič je svoj posebni policijski oddelek zavestno opremil s popolnoma nasprotujočimi si tipi, od starega funkcionarja preko kmetiča vse do simpatizerja z demonstranti (Markovićev način dela z jeziki, dia- in sociolekti, je briljanten). Nič ne združuje teh ljudi, ki si nenehno skačejo v lase, razen dveh lastnosti: v vseh je prisotna nagnjenost k nasilju ter zasvojenost z avtoriteto. Vprašanje, koliko sta ta dva momenta soodvisna, ostaja odprto, tako kot se Marković odpoveduje komentarju latentne mizoginije protagonistov. Ironija, ironija: odličen primer filma o ljudeh na delu, ki se giblje med Samom Fullerjem in Howardom Hawksom, se izkaže tudi kot dekonstrukcija nazora o svetu, na katerem ta film temelji.

Kordon je popoln praktično do zadnjega detajla - in še tisti, morda nedovršeni, so pomenljivi: ko stopi v sliko zunanji svet, postane film vse bolj majav, ampak mogoče le zato, ker je zamajan svet teh figur? - podobno je tudi na začetku, ko mladi snemalec fuka (lepo, kavs v kaosu, ampak tukaj malo... preveč) s srčkano hčerko vodje posebnega oddelka (kar izvemo kasneje); pozneje, ko nas ti prizori, ki so sprva delovali kot naključni, začnejo dohajati, ta moment zgodbe deluje malo preveč nameren spričo hladnokrvnosti, toka čiste briljantnosti, s katero Marković film sicer pospešuje, toda zraven opazuje svoje like in njihovo delo z natančno dramatizacijo . Ti detajli delujejo kot preostanki iz njegovih prejšnjih filmov, njegovega starega življenja, od katerega se ne želi povsem ločiti, zaradi česar je spet dobro, da so tam, saj tej resnični mojstrovini podarijo določeno dozo robatosti.