drupal

za festival piše Marcel Štefančič Jr.

Slovenski filmarji so nori na obalo - in to tako, da se zdi, kot da so vsi po rodu Primorci. Vedno znova se namreč vračajo na obalo. Natančneje rečeno - na otok. Boris Jurjaševič je Korziko v Srčni dami posnel na Korziki. Zakaj? Ker je snemanje na otoku cenejše kot na obali. Vsaj tako je rekel. Tuji filmarji otoke praviloma vedno posnamejo na obali, slovenski filmarji pa otoke že od nekdaj najraje posnamejo na otokih. In tudi obalo najraje posnamejo kar na otoku. Rajko Ranfl je Mrtvo ladjo posnel na otoku - in to ne na enem, ampak na treh, heh, na Susku, Lošinju in Cresu. Zakaj? Ker filmu ni hotel dati nobene geografske determinacije. Anton Tomašič je na Cresu posnel Čisto pravega gusarja. Zakaj? Ker le še na otokih najdeš primarne, nedotaknjene, divje obale.

Marjan Ciglič je sci-fi Ječarje posnel na otoku Srakane. Zakaj? Ker tja že dolgo zahaja. Ne, Zrakoplov se ni zaman dogajal na otoku po imenu Otok (na katerem je kajenje strogo prepovedano). Ni kaj, slovenski filmi so vedno našli pot do morja, bodisi na otok Bol, v Klenovico, Novigrad, Split, Opatijo ali pa na soline, v Savudrijo, Piran, Strunjan, Koper in Portorož, ki v Umetnem raju stoji za Los Angeles. Legendarna je štorija o tem, kako sta režiser Jane Kavčič in pisatelj Dominik Smole pred mnogimi leti na Pokljuki vneto pisala scenarij za film, ki naj bi se dogajal na morju, Poročilo z otoka Mizerere. Jane, ki živi v Izoli, ga ima še vedno v predalu. In ne dvomim, da bi ga še vedno rad posnel.

V Peščenem gradu je treba nujno pobegniti na morje. Zakaj? Če ne pobegneš iz Ljubljane, lahko postaneš formula. Obala je odrešitev, novo upanje, second chance - tudi v Remingtonu. V Evi so na obali zgradili zapor - s pogledom na morje. Je za zapornika kaj hujšega, da morje le gleda? Ne, zločin se v Sloveniji ne izplača. Tudi film Ti loviš se je moral nujno dogajati na obali. Zakaj? Če si hotel leta 1961 posneti kriminalko, se je morala dogajati na obali - ker so bili na obali inozemci! Inozemci so kriminalci. Slovenci so nedolžni. Oh, in tudi Sončni krik se je moral nujno dogajati na obali. Zakaj? Če si hotel leta 1968 sleči punce, si jih moral sleči ob morju - ker je tam povsem normalno, da so punce gole. Na obali se vse zgodi prej - neznani leteči predmet (Maja in Vesoljček), avto (Naš avto), letalo (Zrakoplov) in oralni seks, heh, magari s piranhami (Ubij me nežno).

France Štiglic je Trst sicer posnel na Rijeki, čeprav le zato, ker ga v Trstu tedaj iz političnih razlogov ni mogel posneti (Franci Slak je mnogo let kasneje v Hudodelcih to storil iz ekonomskih razlogov), toda Boštjan Hladnik je mnoge dele svojih filmov posnel na Krku. Zakaj? Ker ima rad ribe, ker je bolj praktično, ker je topleje, ker je boljša koncentracija, ker vsi pozabijo na vsakdanje probleme in ker je dan daljši. No, vsaj zdelo se je, da je daljši. Tudi Vojko Duletič, znan po resnih ekranizacijah resnih romanov, ki se dogajajo globoko na celini, je v Doktorju, ki se odvrti v Celju, skočil na morje, pa čeprav le za en snemalni dan. Ko namreč doktorja na koncu filma obesijo, si v svoji predsmrtni blodnji za hip misli, da do kolen stoji v morju. Jasno, to je bil zadnji snemalni dan - tako so lahko po zadnji klapi mirno začeli s piknikom. Relax! Če hočete videti, kaj iz človeka naredi morje, si poglejte Kormoran. Ali pa Krizno obdobje.

Tudi Matjaž Klopčič je Oxygen posnel na morju, toda morje se mu zdi najboljša lokacija. Zakaj? Kot je rekel, je svetloba tam poleti premočna in pregroba. In premočna svetloba pušča sledi. Recimo: v Poletju v školjki soline stojijo med Piranom in Portorožom (in vsi Primorci govorijo ljubljansko), v Dobrem morju dobi slovenska obala dalmatinsko arhitekturo in nove kraje (Mala pošta, Sv. Barbara, Stara luka, Sv. Jure, Sv. Štefan, Na produ), v filmu Babica gre na jug pa Podpeško jezero stoji na poti na morje - in seveda, iz Ljubljane do Portoroža je dva dni vožnje. "Obala je prekratka za zgodbo," pravi Vinci. Šur, krajša je od filma - in daljša od dneva.